FORUM BIVŠIH PRIPADNIKA NEKADAŠNJE JNA

Sva(t)ko ima pravo na sjećanja - Свако има право на сећања - Vsak ima pravico na spomine - Секој има право на сеќавање - Gjith kush ka të drejt për kujtime - Mindenkinek joga van az emlekeihez
 
HomeObjaveRegistracijaLogin

Share | 
 

 Ljubljana, kasarna Boris Kidrič

Vidi prethodnu temu Vidi sljedeću temu Go down 
Idi na stranicu : Previous  1, 2, 3 ... 9, 10, 11
AutorPoruka
skuhravi
Gušter
Gušter


Broj komentara : 7
REPUTACIJA : 0
Član od : 2016-12-04

KomentarNaslov komentara: Re: Ljubljana, kasarna Boris Kidrič   04.12.16 16:34

goncz (citat):
Pa je li to moguče, da nema nitkog iz one generacije decembar 90 pa do odlazka jedinice iz Slovenije. Pa ne da su svi uginuli u događajima posle ili je nastalo toliko mržnje, da su prije drugari još i sada u međusobnom konfliktu???????
 Kako da nema. VP1132/12 . Mart 91  Treci vod trece odeljenje. kom voda Simundic
Na vrh Go down
Maxi
Gušter
Gušter


Broj komentara : 3
REPUTACIJA : 0
Član od : 2016-12-06

KomentarNaslov komentara: Re: Ljubljana, kasarna Boris Kidrič   06.12.16 20:05

V.P. 2480/5   
Obuka junska klasa 1988 . Prekomnada avgust 1988 u Karlovac

Sječam se da nam je bio čato - Igor. 
Moj dobar drug tih tri mjeseca je bio Mirza iz Tuzle ( žao prezimena se ne sječam )
Na vrh Go down
miodragl
Gušter
Gušter


Broj komentara : 5
REPUTACIJA : 0
Član od : 2016-06-20

KomentarNaslov komentara: Re: Ljubljana, kasarna Boris Kidrič   22.12.16 17:25

skuhravi (citat):
goncz (citat):
Pa je li to moguče, da nema nitkog iz one generacije decembar 90 pa do odlazka jedinice iz Slovenije. Pa ne da su svi uginuli u događajima posle ili je nastalo toliko mržnje, da su prije drugari još i sada u međusobnom konfliktu???????
 Kako da nema. VP1132/12 . Mart 91  Treci vod trece odeljenje. kom voda Simundic

ima ja sam bio u decembru 89-90
Na vrh Go down
miodragl
Gušter
Gušter


Broj komentara : 5
REPUTACIJA : 0
Član od : 2016-06-20

KomentarNaslov komentara: Re: Ljubljana, kasarna Boris Kidrič   22.12.16 17:29

1132-14 mmb Kapetan radojcic minobacaci 120mm pesadijski bataljon decmbar 1989-1990
Na vrh Go down
Zoran I
Vodnik
Vodnik
avatar

Broj komentara : 439
REPUTACIJA : 9
Član od : 2015-01-02
M(j)esto Izola

KomentarNaslov komentara: 30.let spominov: XIII. del:   22.12.16 18:47

MOJE BIVANJE V JLA - 2.del:

Po našem prihodu 4.novembra 1984 v kasarno Boris Kidrič v Ljubljano, smo se medsebojno spoznali in se ves čas po obvezni jutranji telovadbi, dobrem zajtrku, odpravili na poligon in se učili taktike napada, taktike obrambe, vse to je potekalo po snegu, ki ga je bilo tisto leto izjemno veliko tudi v Ljubljani. Prav dobro se spominjam, ko smo nas peterica v eni izmed vaj vlekli breztrzajni top BST, po visokem polmetrskem snegu, iz kasarne v Šentvidu pa vse do oddaljenega Toškega čela, kjer smo se v bližnjem gozdu ustavili in nadaljevali z usposabljanjem.  V kasarni Boris Kidrič je bila takrat ena prednostnih nalog je bila tudi čiščenje pločnikov in celotnega dvorišča, kar je bilo, gleda na ostala opravila, lepo in celo sproščujoče opravilo. Po raznih vajah in nalogah, pa tudi kakšnemu "atomskemu" z leve ali desne, smo se vsi umazani in blatni vrnili v učilnice, še prej, pa smo se morali temeljito očistiti, očistiti in naoljiti tudi oborožitev ter se učiti do kosila. Jasno je, da se je vrstni red opravil zamenjal ali spremenil, po potrebi in vsakodnevni komandi, tako, se je odvijalo tudi popoldne in še kakšne interesne ali športne ter kulturne dejavnosti so bile poleg. Učili smo se tudi vseh postopkov na stražarskemu mestu, vseh nevarnosti, ki so pretile, postopkov pri zamenjavi straže, kako odreagirati kolikor se kaj zalomi in potem seveda prva straža, ki smo se je vsi bali, saj tukaj ni bilo več ne igre in tudi ne straha. Oblečeni smo bili v težke plašče, ki so bili na voljo samo za stražo in posebej za stražarska mesta, posebej je bilo težko ponoči in ob ledenem mrazu, da ob dežju niti ne govorimo. Takrat se moraš zanesti na tovariše na stražarskih mestih, na sposobnosti starešine, na lastno znanje in instinkt ter na srečo, da se ne bo, kaj neprijetnega pripetilo. Venomer so nas strašili in nam pripovedovali, kje je največ prehodov čez ograjo in kje so najbolj ranljiva mesta v kasarni Boris Kidrič, ki smo jih še posebej pozorno opazovali. Res pa je, da smo takrat prvič imeli opraviti s pravim strelivom in da ni bilo nikakršnega odstopanja od pravil, saj bi lahko prišlo do poškodb ali celo česa hujšega, na kar so nas opozorili in o čemer so krožile razne zgodbe. 
Glede hrane ni bilo nikoli nekih večjih problemov, kuharji so bili prijazni in ustrežljivi, tako, da repete ni bil nikoli problem. Ob tem, pa smo lahko od blizu spoznavali oficirski kader, saj smo jedli prav blizu njih, kasneje po opravljeni "obuki", pa lahko tudi za isto mizo.
Dnevi so minevali in prišel je naš največji praznik, dan JLA, ki smo ga tudi pri nas lepo proslavili, s predavanji, z ogledi junaških partizanskih filmov, z ogledi sportnih in kulturnih prireditev, s športnimi srečanji s šolami in Gimnazijo v Šentvidu, z zunanjimi obiski načih staršev ter obiski iz V.vojne oblasti, saj so tudi najvišji oficirji radi prišli na obisk v našo kasarno Boris Kidrič v Šentvid. Tako smo imeli priložnost spoznati tudi takratnega komandanta general majorja Andrijo Rašeta, ki je takrat z delegacijo prišel na veliko smotro in obiskal nas pitomce ter ostale vojake v kasarni. Iz tega obdobja in obeleževanje praznika na današnji dan me vežejo lepi spomini spoštovanja, prijateljstva, solidarnosti ter prijaznosti, saj smo bili vsi skupaj v naši kasarni Boris Kidrič, ki smo jo takoj vzljubili in jo spoštovali.

Vsem, ki smo bilokdaj služili vojaški rok v kasarni Boris Kidrič v Šentvidu, želim lepe božične in novoletne praznike, veliko zdravja in družinskega razumevanja ter poslovnih uspehov v prihajajočem letu 2017...

Nadaljevanje sledi...
Na vrh Go down
Zoran I
Vodnik
Vodnik
avatar

Broj komentara : 439
REPUTACIJA : 9
Član od : 2015-01-02
M(j)esto Izola

KomentarNaslov komentara: 30.let spominov: XIV. del:   27.12.16 23:12

MOJE BIVANJE V JLA - 3.del:

ZGODOVINA LJUBLJANSKE IZPOSTAVE

Po ustanovitvi teritorialne obrambe v vsaki nekdanjih republik SFRJ se je pojavila potreba po večjem številu rezervnih pehotnih častnikov. Konec sedemdesetih let je bila v vsaki republiki aktivirana ena četa gojencev PŠRO, ki so bili pod okriljem PŠRO iz Bileće in v katerem se je usposabljal častniški kader za potrebe TO posameznih republik.
Ena takšna četa PŠRO je v začetku leta 1974 začela delovati tudi v Sloveniji, v vojašnici Šentvid pri Ljubljani. V šentviški šoli so bili gojenci iz Slovenije, sestava poveljniškega kadra in predavateljev je bila podobna kot v Bileći, komandirji oddelkov v vodih pa so bili vedno stažisti iz Bileće.
Šolanje je potekalo po enakem učnem programu, podobni so bili tudi red, delo in disciplina. Veliko, nekateri pravijo, da celo več, je bilo vadbe na terenu, v glavnem na terenu proti reki Savi, približno kilometer severno od vojašnice.
Po konačanem šolanju so gojenci s činom vodnika odšli na stažiranje v enote, načeloma v Sloveniji. Poveljevanje in delo v šoli je bilo, tako, kot v vseh vojašnicah, v srbohrvaškem jeziku.
Zelo verjetno je bila formacija čete podobna kot v Bileći. V enem letu sta bili na šolanju dve četi, prva je začela aprila in druga oktobra, kar pomeni, da je bilo do opustitve šole, verjetno leta 1984 ali kakšno leto kasneje, izšolanih okoli 1800 rezervnih starešin.
Glede na drug kraj šolanja gojenci in stažisti PŠRO Šentvid niso vključeni v Društvo Bilečanci Slovenija; tudi sami se ne istovetijo z Bilećanci. A tudi med njimi so bili številni znani Slovenci, na primer predsednik Republike Slovenije Borut Pahor v generaciji 1982/83, v prvi generaciji pa je bil poleg mnogih drugih tudi nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske generalpodpolkovnik Albin Gutman.
https://sl.wikipedia.org/wiki/Voja%C5%A1nica_%C5%A0entvid
Vir: Vasja Butina: Bilećanec Vasja, Sredi pušk in bajonetov, Nedeljski dnevnik, štr.14 23.novembra 2016


                                                                   Vojašnica slovenske Teritorialne obrambe
Na vrh Go down
miodragl
Gušter
Gušter


Broj komentara : 5
REPUTACIJA : 0
Član od : 2016-06-20

KomentarNaslov komentara: mozes li mi poslati tvoj fb profil hteo bih da postanemo prijatelji?   08.01.17 21:22

MLVODNIK (citat):
Zdravo drugovi,
krajem januara je snjeg opet pobelio Ljubljanu. Sjetio sam se na vas i vaše zimske slike. Prošetao sam oko kasarne i eto, što sam video.
Sam ulaz u nekadašnju vojarnu još uvijek je isti.



tamo gde su stajale cisterne za mazut, kante za smeče i stražari danas stoje samo ostatci ograde, koji više ne služe svom namjenu



ostalo je i malo bodljikave žice, preko koje je vojska obično bježala u grad



ostala je i kuča strahova, koja više nije tako strašna, ali ipak...



na poligonu ostali su neki stari objekti za vježbanje



ali ima i nekih novijih - MUP ima čak avion






tamo gde je nekada bila trpezarija i pomočni objekti, danas je katolički vrtič, koji je počeo, da radi




glavni ulaz u kasarnu ostaje i dalje netaknut



nekada je na drugoj strani kapije bila zgrada komande, danas na tome mjestu stoji katolička osnovna škola







Toliko za danes, neka vam bude sretno. pozdrav iz "Bele Ljubljane".
Na vrh Go down
MLVODNIK
Gušter
Gušter


Broj komentara : 44
REPUTACIJA : 2
Član od : 2012-12-28
M(j)esto Ljubljana

KomentarNaslov komentara: Re: Ljubljana, kasarna Boris Kidrič   09.01.17 7:50

Pa ljudi moji, ovaj sneg je star par godina. Pa stavite neke nove slike....... ako se več trudite. LP
Na vrh Go down
Zoran I
Vodnik
Vodnik
avatar

Broj komentara : 439
REPUTACIJA : 9
Član od : 2015-01-02
M(j)esto Izola

KomentarNaslov komentara: 30.let spominov: XV. del:   13.01.17 18:32

MOJE BIVANJE V JLA - 4.del:

-22°C

Po televiziji sedaj poročajo o zelo nizkih temperaturah, veliko zapadlega snega, možnosti razlivanja rek in morja, me spomini ponesejo na služenje vojaškega roka, ko so bile leta 1984 tudi v Ljubljani zelo podobne razmere. Dodobra smo se že spoznali, čiščenje snega po dvorišču vojašnice Boris Kidrič in nasploh stroga disciplina, nas je samo še bolj utrjevala v spoznaju, da smo se med seboj še bolj povezali. To se je pokazalo tudi pri odhodu na poligon, ko smo morali izvajati taktične vaje bodisi napada ali obrambe, ob sebi pa smo imeli velike ledene mlake, saj smo med tekom v kakšno tudi prileteli. V teh trenutkih nas je ščitil tudi debel "šinjel", saj je bil eden boljših delov naše opreme, poleg tega so nas naše starešine naučili, kako se pripraviti, posebej dobro namazati in zaščititi naše čevlje. Posebej smo jih namazali z črnim globinom in v teh razmerah, še posebej impregnirali s svinjsko mastjo, ki je bila del opreme vsakega izmed nas. Posebej pa smo lahko manjkajoče ali porabljene stvari, lahko kupili v kantini, saj smo se po kosilu ali večerji kdaj na hitro tudi dobili in se malo sprostili. Bilo je veliko telovadbe, učenja, čiščenja oprema in orožja, da bi lahko, če bi bilo to, seveda potrebno, pripravljeni na vse možne variante. Imeli smo že tudi prve "uzbune", ko je bilo potrebno iz sobe biti v par minutah na dvorišču v kompletni opremi, z orožjem in pripravljeni za na pot. Res pa je, da smo tudi zaradi drugih, ki niso spoštovali dogovore ali so zamujali ter tako prekoračili čas, le-to morali večkrat ponoviti. Vse to od faze, ko so nas dali spat, pa vse do zbora na drorišču, ko nas je pregledal poveljnik poročnik Alojz Vertič in neredko tudi komandant vojašnice ppuk Jovo Uzelac. Vse to pa je konec koncev pomagalo k vzpostavitvi naše discipline, vsakogar in vseh skupaj, saj smo edino tako, lahko uspešno delovali kot celota. Vedeli pa smo, da nas v tem obdobju čaka naše "prvo logorovanje" in da bo to v teh zimskih dnevih, naš veliki krst in test hrabrosti ter vzdržljivosti. Ob tem pa smo imeli tudi veliko priprave na zimsko logorovanje, saj smo lahko imeli le šotorska krila, pod katerimi pa ni smelo biti najlonov in enako je veljalo za velike šotore.
Ko je končno napočil dan odhoda in smo se postrojili že ob 5 zjutraj je termometer zunaj stavbe kazal -22°C, tako, da se je pripetilo, da nas je komandant vojašnice ppuk Jovo Uzelac, takrat vprašal ali ima kdo kakšno vprašanje, ko ga je nekdo vprašal, ali s tem kršimo PS je on odgovoril, da je termometer verjetno pokvarjen in smo šli na potVsi pripravljeni, polno opremljeni smo iz Ljubljane odšli na vlak, ki nas je zapeljal do Prestranka pri Postojni, na v težko pot terenov v bližini Petelinjih jezer, kjer smo imeli zimski tabor za dva tedna. Iz vlaka smo krenili po polmetskem snegu in v klancu se je pripetila nesreča našemu pitomcu, ki je naložen s cevjo minometa, na poledeneli strmi gozdni poti, tako nesrečno padel, da si je hudo poškodoval koleno in je bil kasneje zaradi tega tudi odpuščen iz vojske. Po razporedu in na označenih mestih smo si postavili šotore, pomagali smo postaviti tudi štabne in poveljniške šotore ter pomagali pri postavitvi opreme za kuhinjo, za vodo, za medicinsko oskrbo, za zveze, itd...
Posebej dobro in pod budnim očesom smo si uredili domovanja, ločeno po vodih in oddelkih, da smo bili dobro zaščiteni pred dežjem ali snegom, burjo ali drugimi nevšečnostmi, uredilili smo tudi večji družabni prostor, ki smo ga opremili še z klopcami, da smo se lahko okoli provizorične peči oziroma soda, v takšnih razmerah vsaj malo ogreli.  
Nadaljevanje sledi...
Na vrh Go down
Zoran I
Vodnik
Vodnik
avatar

Broj komentara : 439
REPUTACIJA : 9
Član od : 2015-01-02
M(j)esto Izola

KomentarNaslov komentara: 32 let spominov - XXI.del:   01.03.17 21:23

MOJE BIVANJE V JLA - 5.del:

METANJE BOMBE

Kot je že opisano prejšnjih delih, smo bili v tem času na 14 dnevnem zimskem logorovanju nad Prestrankom pri Postojni, 22.03.1985 pa na Žeriblju - Bile, za preizkus metanja bombe iz zaklona, ki se ga lepo vidi tudi na sliki spodaj. Temperature so bile zelo nizke, pa še snežilo je povrhu, saj se tudi na sliki vidi razmere, ki so vladale pred daljnimi 32 leti.
Naše starešine so nas dobro podučile o ravnanju s pravo bombo, kljub vsem opozorilom in previdnostim, se je od mraza zalepila "gušteru" na roko, tako, da je hitro posredoval poročnik Alojz Vertič (na sliki skrajno levo) in pitomcu s palico zbil bombo v za to pripravljeno zaklonišče in mu rešil življenje. To nas je še bolj opozorilo na to, da se z orožjem in bojno municijo ni za igrati, saj bi se ob tem lahko tudi drugi zelo hudo poškodovali. Na koncu smo šli ob Petelinjih jezerih vse do Bača in tam v gasilskemu domu in okoliških prostorih na koncu tudi počivali, kar me je ob gostoljubnosti domačinov spomnilo in opomnilo ob lanskoletnih zelo hudih katastrofalnih poplavah.
Na sliki prisotne starešine:
Komandir 1.voda: poročnik Blaškič Tihomir (na sliki za Vinkom Pandurevićem)
Komandir 2.voda: poročnik Josip Jeličić
Komandir 3.voda: poročnik Vinko Pandurević (na sredini slike)
Komandir čete: poročnik Alojz Vertič (na sliki skrajno levo)
Komandant kasarne: podpolkovnik Jovo Uzelac (na sliki neposredno pri zaklonu)

* sliko mi je v spomin poslal Tomo Štrukelj iz Bovca, za kar se mu iz srca zahvaljujem, saj je še danes neprecenljiv spomin!


                                                                            Metanje bombe iz zaklona
Na vrh Go down
vlado972
Gušter
Gušter


Broj komentara : 1
REPUTACIJA : 0
Član od : 2017-03-19

KomentarNaslov komentara: Re: Ljubljana, kasarna Boris Kidrič   19.03.17 18:01

pozdrav svima
klasa 85'86 decembar,pesadija
komandir cete Vinko Pandurevic
 ima li koga iz te cete

vlado
Na vrh Go down
NebojsaB
Gušter
Gušter


Broj komentara : 32
REPUTACIJA : 0
Član od : 2016-10-26
Dob : 48
M(j)esto Doboj

KomentarNaslov komentara: Re: Ljubljana, kasarna Boris Kidrič   21.03.17 19:34

Ја сам ту дошао у дец 88 Пандуревић је отишао после пар дана кч био Ненад Милојчић, па Славко Пековић. Водник  Зоран Вукашиновић.
Кбат Каравелић Вахид, ком касарне Шипчић Томислав.
Na vrh Go down
AK-Stanica
Gušter
Gušter


Broj komentara : 8
REPUTACIJA : 1
Član od : 2011-11-07
Dob : 49
M(j)esto Pristina

KomentarNaslov komentara: Re: Ljubljana, kasarna Boris Kidrič   01.05.17 2:28

semsudin (citat):

Na ovoj slici iza nas vidi se i kuća koja je bila napuštena i pored nje je bila i stražarska kućica.Netko ju je zvao i kuća duhova.Na slici su sa uprtačima vojnik Šašek Andrej,sa druge strane do mene Gljiva Redžo, dok su dole Fuštin Zoran i Ahmetspahić Mirzet.
Ja sam bio junska klasa 1987/88 . 3 meseci obuka za izvore elektricne energie,akumulatori i agregati pa posle prekomanda u Backo Topola oficiri su bili Miloseviq i Elezovic.Secam se pricu o tom kucu, tacno zvali su ga  "Kuca Duhova" ,napustena kuca ali ponekat se poseti od narkomana .Verovatno ,posto tu blizu je bio i strazarska kucica pa za to su nam plasili da se ne prevarimo i da udjemo tu ...
Na vrh Go down
Buco87
Gušter
Gušter


Broj komentara : 3
REPUTACIJA : 0
Član od : 2017-05-31

KomentarNaslov komentara: Re: Ljubljana, kasarna Boris Kidrič   31.05.17 14:44

vladica (citat):
Javite se momci ako ste bili na istom mestu i u isto vreme kad i ja u 2480/6-1!!!


pozz...
Ja sam bio u 2480/6-1 mart 87.Kapetan M Elezovic.Pobedili u kivzu Tito-Partija-Revolucija na nivo kasarne.Ja, Zoran Micic i Sola Vlade.
Najbolji prijatelj Miladinovic Dusko imali smo vecernje meceve koje je gledala cela ceta.
Na vrh Go down
Buco87
Gušter
Gušter


Broj komentara : 3
REPUTACIJA : 0
Član od : 2017-05-31

KomentarNaslov komentara: Ljubljana Boris Kidric    31.05.17 14:50

Ja sam bio u 2480/6-1 mart 87.Kapetan M Elezovic.Pobedili u kivzu Tito-Partija-Revolucija na nivo kasarne.Ja, Zoran Micic i Sola Vlade.
Najbolji prijatelj Miladinovic Dusko imali smo vecernje meceve koje je gledala cela ceta.
Na vrh Go down
Perica Jokić
Gušter
Gušter
avatar

Broj komentara : 9
REPUTACIJA : 0
Član od : 2017-06-06
Dob : 55
M(j)esto Berane (Ivangrad), Crna Gora

KomentarNaslov komentara: Re: Ljubljana, kasarna Boris Kidrič   15.06.17 21:35

vladica (citat):
Javite se momci ako ste bili na istom mestu i u isto vreme kad i ja u 2480/6-1!!!


pozz...
Ja sam bio u toj kasarni 1981. godine, ali broj moje pošte bio je  2480/6-2
Koje godine ste Vi tamo služili?

Pozdrav
Na vrh Go down
Perica Jokić
Gušter
Gušter
avatar

Broj komentara : 9
REPUTACIJA : 0
Član od : 2017-06-06
Dob : 55
M(j)esto Berane (Ivangrad), Crna Gora

KomentarNaslov komentara: Re: Ljubljana, kasarna Boris Kidrič   15.06.17 21:43

Ima li koga da je u kasarni Boris Kidrič (Šentvid) služio vojni rok u periodu oktobar-decembar 1981?
Ja sam obuku u trajanju od 2 mjeseca i 20 dana vršio u VP 2480/6-2
Pozdrav.
Na vrh Go down
Zoran I
Vodnik
Vodnik
avatar

Broj komentara : 439
REPUTACIJA : 9
Član od : 2015-01-02
M(j)esto Izola

KomentarNaslov komentara: 33.let spominov: XVI. del:   08.08.17 17:46

MOJE BIVANJE V JLA - 6.del:

ŠPORTNE IN KULTURNE DEJAVNOSTI

Pomemben del vsebine sluđenje vojaškega roka, so bile prostočasne dejavnosti, ki so se odvijale v popoldanskem in večernem času, ob sobotah in nedeljah ter ob državnih praznikih. Poleg športnih aktivnosti, nogometa, košarke, teka, šaha, streljanja, je bilo tudi veliko obiskov šol in kulturnih tekmovanj v Ljubljani. Udeležili smo se veliko športnih tekmovanj v Ljubljani in vedno dosegali zavidljive uspehe, prav tako, kot smo si vedno ogledovali nogometne tekme in košarkarske tekme, pri čemer gre izpostaviti prvenstveno tekmo med Olimpijo in Zadrom, ki smo se jo udeležili v velikem številu. Prav tako smo se udeleževali prikazov naših veščin, z drugimi kasarnami smo organizirali tudi vsakoletno razstavo s panoji, mizami ter prikazom delovanja našega orožja v Tivoliju, kar je bilo vedno veliko zanimanja.
Imeli smo tudi tekmovanja v opremljenosti in urejenosti svojih hodnikov ter učilnic, prav radi smo urejali stenčase, različnih tematik in aktualnosti, tako, da smo bili tudi na tak način natančno informirani o dogodkih pri nas in po svetu. Imeli smo tudi svojo kinodvorano in vojaške filme, ki smo si jih z drugo tematiko raje ogledali v našem prostem času po kinodvoranah v Ljubljani. Tradicionalno smo izdelovali  tudi bilten naše kasarne Boris Kidrič, s prikazom vsebin iz vsakodnevnega dela in življenja, lepimi in prijetnimi trenutki in zanimivimi zgodbami iz našega vsakdana. Eno takšnih velikih tekmovanj je bil tudi kviz tekmovanje: "Tito - Partija - Revolucija", ki se je organiziralo po vodih in četah na nivoju kasarne Boris Kidrič, potem pa tudi med vsemi sodelujočimi na srednjih šolah in okolici. Bilo je veliko učenja, obnavljanje in utrjevanja znanja, saj je to veliko pomagalo pri višanju morale in stabilnosti v vseh enotah. Pogostoma so bili doseženi odlični rezultati, na katere smo lahko še dandanes ponosni.

"Kdor lahko podredi svojo domovino interesom drugega, le-tega ne more spoštovati...
Nikoli ne smeš pristati, da bi bil satelit kogarkoli ali da bi klečeplazil pred komerkoli."
Tito, 24.maj 1972

Na vrh Go down
Sceka
Gušter
Gušter
avatar

Broj komentara : 2
REPUTACIJA : 1
Član od : 2017-08-19
Dob : 59
M(j)esto Beograd

KomentarNaslov komentara: Plavci   20.08.17 20:31

Plavac, od 26 08 1978 do 14 11 1979


Raketni divizion NEVA sistem, komandant major Janus Steva.
Nisandzija na PA topu 20/3mm, LPA baterija, komandir zastavnik Marusic Mirko „Stari Art”.


Raketni polozaj 4,5Km udaljen od kasarne, na obali Save, pored vile Edrvarda Krdelja pa pored Vižmaraca, svaki dan posle dnevne zapovesti na polozaj pa nazad u kasatnu na rucak.
Formacijski borbeni divizion, svake cetvrte nedelje u mesecu u petak od 13h do sledeceg petka u 13h drzimo nebo nad tim delom Jugoslavije. 90% vojnika i 90% staresina 24h na polozaju, rakete na rampama, svi radari rade...

Ceo vojni rok, nije bilo prekomande kod nas. Nije bilo ni standardne / klasicne pesadijske obuke, te stvari smo usput prosli i to neobavezno i bez bilo kakvih pritisaka. Pesadijske prepreke smo samo jednom imali i to vise kao razonoda, bukvalno. Cim smo obukli uniforme smo otisli na polozaj da nam pokazu i upoznaju sa svim sto cemo koristiti i za sta cemo biti zaduzeni. Prakticno smo se obucili, i to jako dobro, samo za ono sto ce da se radi, da se desava na polozaju. Objasnjen nam je i sistem mirnodopskog borbenog diviziona, sta to znaci i sta podrazumeva kao i sta se radi kad je divizion na borbenom dezurstvu. Sve ostalo a vezano za vojsku kao pojam je bilo manje ili vise informacionog karaktera iako smo prosli te neke osnovne stvari koje su neminovne, kao sto je gadjanje iz puske, bacanje bombe... jer je to bilo na nivou Armije. 

Disciplina je bila vrlo „labavog” tipa. Na primer, ujutru kako staresine dolaze vojnici su uglavnom pozdravljali sa „dobro jutro” uz klasican pozdrav rukom koji nije bio obavezan a tokom dana nikada ni ukojoj situaciji nije bilo potrebno pozdravljati, ako i kad staresina udje u bilo koju prostoriju nije moralo ni da se ustane ni da se koristi stav mirno. Na polozaju narocito, tu je bilo apsolutno ponasanje kao da smo svi drugari. Nije bilo pritisaka ni po kom osnovu a narocito ne na bilo koji klasian vojnicki nacin. Sami mi vojnici smo dosli do zakljucka da je to i nekako potpuno logicno obzirom da je na borbenom dezurstvu bilo vrlo jednostavno da vojnik nacini mnogo stete, kako materijalne tako i sa ljudskim zrtvama. Vojnici su baratali i sa radarom, slali podatke direktno u Komandu devete armijske oblasti (je l' bese deveta, davno je bilo pa mozda pogresim...) i paralelno u Komandu u Beogradu na nivou vrha RVPVO zemlje a tu je moglo da se napravi dzumbus... Isto tako, naborbenom dezurstvu su rakete na rampama a u kabini za navodjenje je operater vojnik (pod nadzorom staresine naravno) a jedino sto sprecava opaljenje je to sto takozvani OŠA uredjaj (opet ako me pamcenje sluzi za naziv) nije prikljucen na raketi a prikljucuje se za par sekundi i raketa istog trenutka moze da se ispali. Kompjuter u vozilu iz kog se upravlja raketama, nisani i ispaljuje (cak i vizuelno jer je imala kamera na POST-u...) je bio cudo u to vreme i bilo je online povezan sa celom Jugoslavijom, sa svim RVPVO divizionima... Tako da narodnim jezikom receno „bolje da disciplina bude labava nego da se neko od vojnika naljuti pa...”.

Neko je pomenuo hranu u kasarni... Pa mi smo imali srecu da je nasa hrana bila odlicna. A odvajali smo se od ostalih u kasarni jer smo imali mogucnost da biramo izmedju dva jela za svaki obrok. Nismo imali svoju trpezariju i jeli smo u zgradi gde su bili ŠRO tako da su svi mogli da vide i sta smo imali za jelo ikako smo bili tretirani i od nasih staresina i od strane ostalih. To je bila osnova zbog koje su nam zavideli svi u kasarni, narocito staresine. Narocito staresine jer mi plavci nismo odgovarali nikome osim nasim staresinama iz diviziona, bukvalno. Znaci ni jedan staresina iz kasarne, makar bio i komandant kasarne!, nije imao pravo da nam bilo sta naredi niti smo imali obavezu da bilo sta izvrsimo ako nije naredio nas staresina iz diviziona! Receno nam je da se samo udaljimo i da prijavimo „incident” svom dezurnom baterije koji ce dalje to preneti kome treba. I to je sve. Niti su imali pravo da udju na nasa dva sprata, ni komandant kasarne nije imao prava da udje - najavi se pa uz pratnju moze da dodje do naseg dezurnog oficira, nikako dugacije. Napolju je bila smejurija. Mi plavci smo mogli da budemo u krugu kasarne porpuno relaxirano obuceni. Leti u papucama i majici, bez korulje. Kapanije morala da bude na glavi ni u nasim prostorijama ni napolju u kasarni ni na polozaju (osim kad je borbeno dezurstvo a onda se nije nosila kapa nego slem). Jutarnja gimnastika je bila vise lagano dzogiranje a zimi najcesce ni to. Da... u vezi hrane je bilo ostalimanajgore sto kad smo mi po nekom rasporedu isli na klopu niko nije mogao da ide umesto nas ako kasnimo pa se desavalo da ako kasnimo sa polozaja bude frka jer nas ostala vojska ceka...

Jos nesto sto nam je „zamerano” i to mnogo i opet narocito od strane staresina u kasarni - mi nismo davali kasarnsku strazu. Sva nasa aktivnost se bazirala i bila vezana za polozaj, tamo smo samo mi davali strazu, i samo mi smo inace imali pristup na polozaj. Nasa straza je bila organizovana po baterijama, svaka baterija nedelju dana daje strazu (odredjeni broj vojnika iz svake baterije...). Van borbenog dezurstva je straza po danu bila cisto zezanje na svako strazarskom mestu osim na kapiji gde je bilo pod moranje da se ima slem na glavi i uredno namestena maska, van toga se slem okaci / ostavi u strazarskoj kucici a maska odveze oko struka pa je samo labavo preko ramena... A nocu milina! Niko nije smeo da dodje nocu na polozaj, niko. Cak i nase staresine su morale da se najave a kad se najave postupak traje najmanje sat vremea i uz pratnju Vižmaraca koji su bili na cesti pre nas, imali su rampu a nocu su davali „mrtvu strazu” jer su cuvali municiju (hangari sa municijom...) i niko nije mogao da prodje. Nas staresina se njima najavi telefonom, oni zovu nasu strazu pa ako im komandir straze odobri (komandir straze je bio desetar a ne oficir!) onda jave da je odobreno i kazu u koje vreme mora da se bude na rampi. Kad staresina dodje na rampu onda zovu opet naseu strazu da potvrde i da opet traze odobrenje pa onda daju pratnju i to samo odredjeno vreme kad staresina mora da se vrati. Znaci do jaja! Nocu je bilo super, dogovorimo se ko strazari a ostali rostilj i sta kome padne na pamet. Leti se islo u selo nadomak polozaja (selo Vižmarje po kome su Vižmarci i dobili nadimak), nocna kupanja u reci Savi... a inace klopa isto do jaja. Em se skoro narucivalo sta da se donese em smo imali pravu kuhinju u zgradi strazare i namisrnica kol'ko hoces, posudja, pribora, zacine kupovali u prodavnicama... uvek je bio neko sa nekom idejom sta da se klopa, od pohovane piletine do kolaca, torte za rodjendan i vojniku i staresini... Smile  Svi se u vojsci klone straze i mrze strazu. Mi smo sasvim suprotno - svadjali se ko ce da ide na strazu! Smile Ja sam biomedju onima sa najmanje dana straze a imao sam samo 48 dana straze za ceo vojni rok. Razlog tome je sto sam svirao ceo vojni rok.

Nas trojica smo na samom pocetku vojnog roka po naredjenju osnovali orkestar. Bracic Drago je bio pevac, Aleksic Miroslav „Aleksa” je svirao bas, Čeh Zoltan je svirao gitaru a ja sam svirao bubnjeve. Dobijemo po sedam dana da odemo kuci po instrumente > i to pre nego sto smo dali zakletvu!!! <. Ja i Aleksa na avion pa za Beograd, Drago za Maribor a Zoltan u Novi Sad (nisam siguran da je bas NS ai iz Vojvodine je bio...). Ja sam imao kuci Ludvig bubnjeve ali odem u Beogradjanku i kupim Amati za vojsku da ne upropastim Ludviga. Aleksa inace nije svirao bas nego gitaru i to 'nako za svoju dusu ali na oglasu mu nadjemo bas i on nauci da ga svira tokom vremena. Zoltan donese Fendera Telekaster i Marsala. Drago ode kuci i ne donese nista. Smile Ceo vojni rok smo svirali. Subotom u Domu JNA u Ljubljani a ostalo sve po celoj Sloveniji za civile. Nova godina sviramo u hotelu Svoboda na Bledu, sve generali i po neki pukovnik. Zato smo ja i svi iz orkestra imali najmanje straze.


I tako...

Procitao sam temu pazljivo i sa interesovanjem. Ni jedan plavac se nije javio. Sad  Bas mi je zao zbog toga. Nisam sad u prilici, moram da potrazim..., ali kad nadjem okazicu slike...

Toliko za sada.


Pozdrav!


Sceka: komentar modifikovan dana: 20.08.17 20:34; prepravljeno ukupno 1 puta (Reason for editing : Da ne ispravljam slovne greske i ostale tehnicke greske u pisanju...)
Na vrh Go down
http://www.linkedin.com/in/sceka
semsudin
Podporučnik
Podporučnik
avatar

Medalja za Vojne Zasluge Medalja za VZ
Prim(j)eran Vojnik Značka PV
Broj komentara : 1333
REPUTACIJA : 79
Član od : 2013-03-11
Dob : 50
M(j)esto GRABOVAC, VELIKA KLADUSA

KomentarNaslov komentara: Re: Ljubljana, kasarna Boris Kidrič   20.08.17 23:22

Vrlo dobro Sceka za osvrt na tvoj boravak u kasarni Boris Kidrič.Budi strpljiv biće i plavaca na forumu a do tad slobodno piši o svemu što smatraš da može biti interesantno da se spomene.Evo recimo mene zanima gdje su bili stacionirani kerovi(njemački ovčari)koje sam vidio u velikom broju a kroz to mjesto smo prošli kad smo imali prvo gađanje iz m48 puške.Mislim da to mjesto nije bilo daleko od Vižmarja.Naravno za ovakvo iscrpno pisanje od mene ide +.
Na vrh Go down
Sceka
Gušter
Gušter
avatar

Broj komentara : 2
REPUTACIJA : 1
Član od : 2017-08-19
Dob : 59
M(j)esto Beograd

KomentarNaslov komentara: Re: Ljubljana, kasarna Boris Kidrič   21.08.17 0:56

Ako mislis u vezi raketnog polozaja, kerovi su bili kad se udje na kapiju levo. Svako vece su razmestani, naravno, ali nije smelo da se kontaktira sa njima. Nikada. Osim kad kerovodja izvodi vezbe pa u sklopu vezbi dodje na red pustanje i slobodno kretanje kerova po polozaju neko vreme, sat, dva... ne secam se. Tad je moglo da se igra sa njima ali samo ono sto je kerovodja po nekom njemu znanom programu isplanirao, bacanje loptice ili nekog drugog predmeta je bila omiljena zabava kerova... Uvece se nisu oglasavali nikada bez razloga. Uvek je to bio znak da je neko bio u blizini, obicno pijani iz sela... a i tada nismo smeli da im prilazimo niti da komuniciramo sa kerovima. Obavestimo razvodnika straze (telefonom) pa on organizuje patrolu. Uglavnom su ti koji zalutaju toliko pijani bili da je moralo da ih se bukvalno odnese.

Jednom prilikom je bila bas frka. Uocen je neki covek koji se prilicno cudno ponasao, jos je bio dan. Patrola ga je nadzirala neko vreme pa su ga priveli. Nadjen je fotoaparat i nekoliko filmova kao i neka knjizica gde je valjda upisivao ko zna sta. Pozvana je civilna policija a kad su dosli jedan od inspektora ga je kratko ispitivao pa su ga odveli. Nakon par meseci je nas cata nekako saznao da je to bio neki stranac i nista vise ali je cela straza dobila javnu pohvalu, mislim da je patrola dobila i neki dan odsustva (nisam siguran, ne secam se tacno.

Nama je uzbuna bila jedina frka tokom sluzenja vojnog roka. Ali ne one redovne, retke ali redovne gde se samo postrojimo ispred, neki od staresina izvrsi smotru i nesto prica pa gotovo. Nego one divizijske kad moramo trceci da idemo na polozaj pa moja baterija da pripremi topove na borbeni polozaj, raketasi da nameste rakete, radaristi da ukljuce radare, BVR-ci (Baterija za Vodjenje Raketa) da bameste POST... a dusa u nosu jer ima 4,5Km od kasarne trcanje pod punom ratnom spremom (oba ranca...) i to se desava uvek kad nema mesecine, po mrklom mraku. Znali smo to nekako unapred jer Vižmarci moraju da budu unapred obavesteni pa nam neko javi (nije smelo,naravno, medjutim...) ali je uvek bilo dosta naporno. Srecom da je tobilo samo nekoliko puta za 15meseci. Smile

I tako... Smile


Pozdrav!
Na vrh Go down
http://www.linkedin.com/in/sceka
PORUCNIK
GENERAL MAJOR Moderator stažist(a)
GENERAL MAJOR Moderator stažist(a)
avatar

Orden za vojne zasluge sa srebrnim mačevima Orden za VZ
Medalja za Vojne Zasluge Medalja za VZ
Prim(j)eran Vojnik Znacka PV
Broj komentara : 5383
REPUTACIJA : 57
Član od : 2014-08-01
Dob : 55
M(j)esto Bijelo Polje

KomentarNaslov komentara: Re: Ljubljana, kasarna Boris Kidrič   21.08.17 10:52

Dobrodošao, Sceka!

Čini mi se da se dobro sjećaš tog perioda i nadam se da ćeš to podijeliti s nama.
Na forumu ima raznih tema, tako da ne moraš pisati samo na ovoj, a i više ljudi će pročitati.
Siguran sam da ćeš, vremenom, doći do podataka o drugovima koje tražiš, ili ih sresti, a možda i steći nove na ovom forumu, kao mnogi od nas.

_________________
Bili smo veca 'gospoda' dok smo bili 'drugovi', nego sto smo drugovi, sad, kad smo gospoda.
porucnik ness
Na vrh Go down
egon
Gušter
Gušter


Broj komentara : 30
REPUTACIJA : 1
Član od : 2014-09-08

KomentarNaslov komentara: Re: Ljubljana, kasarna Boris Kidrič   10.09.17 2:27

Sta je sa zgradom pjesadije u kasarni Boris Kidric, da li jos postoji ili je srušena?
Na vrh Go down
 
Ljubljana, kasarna Boris Kidrič
Vidi prethodnu temu Vidi sljedeću temu Na vrh 
Stranica 11/11Idi na stranicu : Previous  1, 2, 3 ... 9, 10, 11
 Similar topics
-
» Ljubljana, kasarna Boris Kidrič
» Ljubljana kasarna Boris Kidrič - Šentvid decembar 88/89
» Ljubljana, kasarna Boris Kidrič VP 1132/45 BST vod 1984/85
» Ljubljana, kasarna 'Ljubo Šercer' - vezisti
» Ljubljana, kasarna Maršal Tito VP 3553/35 1991.

Permissions in this forum:Ne možete odgovoriti na teme ili komentare u ovom forumu
FORUM BIVŠIH PRIPADNIKA NEKADAŠNJE JNA :: SLUŽBA PO BIVŠIM REPUBLIKAMA I POKRAJINAMA :: SLOVENIJA-
Idi na: