FORUM BIVŠIH PRIPADNIKA NEKADAŠNJE JNA

Sva(t)ko ima pravo na sjećanja - Свако има право на сећања - Vsak ima pravico na spomine - Секој има право на сеќавање - Gjith kush ka të drejt për kujtime - Mindenkinek joga van az emlekeihez
 
HomeRegistracijaLogin
"Sad kad razmišljam o JNA, mislim da najveći benefit te službe nije ležao u tome da se mladost obuči za oružani sukob, već u ovome čemu danas forum služi – da se ljudi iz raznih krajeva, koji dolaze iz drugačijih kultura, upoznaju, druže, uče jedni od drugih, da se sprijatelje i na taj način prihvate različitost". član: Zoran108

Share | 
 

 Price komandira karaule, tekst preuzet sa drugog foruma

Go down 
AutorPoruka
Kemo Specijalac
GENERAL POTPUKOVNIK u rezervnom sastavu
GENERAL POTPUKOVNIK u rezervnom sastavu
avatar

Orden za vojne zasluge sa srebrnim mačevima Orden za VZ
Broj komentara : 1141
REPUTACIJA : 530
Član od : 2012-03-03
M(j)esto Beograd

KomentarNaslov komentara: Price komandira karaule, tekst preuzet sa drugog foruma   22.05.12 21:40

http://literarni-val.usersboard.net/t1893-drzavna-meja-drugie

V mejnih odsekih J(L)A so bili t. i. interni primeri pobegov in kršitev mejnega režima, ki pa so bili dokaj komični, vsaj tako za oko oziroma uho, ne pa tudi za vpletene. Zelo neprijetno je bilo za civilno prebivalstvo tako ene kot druge države, saj je šlo za drastično kršenje človekovih pravic. Takrat je po karavlah vladalo nepisano pravilo, da je vojak oziroma patrola za vsakega prijetega in privedenega ilegalnega ubežnika na karavlo dobila sedem dni nagradnega dopusta. Na karavli…stražnici, kjer sem delal, je Slovenijo in Italijo razmejevala reka Idrijca; na oni strani so živeli Italijani, Beneški Slovenci, na tej naši, jugoslovanski strani, pa seveda tudi Slovenci, vsi pa so se poleti kopali v reki. Primer, ki ga bom skušal opisati, je samo eden izmed stotih, ki so se dogajali na državnih mejah vzdolž celotne meje in, kot sem že omenil, so bili smešni samo v naših glavah..graničarskih krogih. Posebej smešno so zveneli, kadar smo se jih spominjali na družabnih srečanjih ali smo jih omenjali na predavanjih kot komično…negativne primere. Nekega dne, ko je patrola graničarjev zopet kontrolirala mejo po patrolni stezi ob reki, se je vodja patrulje nekaj spomnil, obrnil proti spremljevalcu in dejal: »Veš kaj? Si za, da zasluživa vsak po sedem dni nagradnega?« »Veš da sem, samo kako?« je odgovoril spremljevalec, nakar mu je vodja odgovoril: »Takole.« V usta je vtaknil cigareto in čez reko poklical mlajšega moškega v kopalkah. »Hej ti! Imaš ogenj?« Kopalec se je prijazno nasmehnil, začel iskati po svojih stvareh in našel vžigalnik. Prebredel je reko in že hotel vojaku prižgati cigareto. Takrat pa se mu je vojak (vodja) zadrl v obraz: »Kje imaš dovoljenje za gibanje v mejnem pasu?« Kopalec s sabo v kopalkah seveda ni imel dokumentov. Vojaka sta nesrečneža zgrabila, ga zvezala in odgnala. Vendar moški ni bil sam. Ženska, ki je ostala na italijanski strani, je začela na ves glas vpiti, da je bila slišati kot ranjena zverina: »Pomagajte, pomagajte!« »Pridi si po njega,« sta ji vsa v pričakovanju predlagala vojaka. In res je prišla, saj ni vedela za namero; prišla je po svojega moškega. Tako sta prijela še njo. S tem si je tudi spremljevalec pridobil sedem dni nagradnega. Seveda so obmejni organi, Italijanski Financerji, na drugi strani takoj zagnali vik in krik. Preko mejnega prehoda Nova Gorica so poslali depešo v Ljubljano, od tam pa v Beograd. Končalo se je tako, da so oba hrabra ter iznajdljiva vojaka kazensko premestili, še prej pa sta morala malo na hladno.
V vsej svoji karieri na karavli nisem imel smrtnega primera vojaka, bili pa so poskusi samomorov in to kar nekaj. Povečini so bili igrane, pa vendar; bili so. Poznal sem tudi mesta..kraje, kjer so padle vojaške žrtve, mladi fantje – pod lastnim strelom ali pod strelom sovojaka - to pa zato, ker so bili ti vojaki premladi za delo na meji. Moji kolegi, poveljniki karavel, so mi govorili, da je bilo prej, ko so fantje prihajali v vojsko starejši, veliko bolje; da ni bilo toliko primerov samouničevanja, ni bilo toliko samomorilnih dogodkov. V mojem času pa so prihajali na mejo psihofizično nepripravljeni, saj J(L)A ni več pošiljala t. i. prve kategorije rekrutov. V glavnem so bili to mestni fantje in v tisti samoti na meji, še posebej kjer je delo potekalo po gozdovih in gorah, so doživljali kot vojaki težke osebnostne krize. Na meji se je v tistih časih veliko pilo alkoholne pijače, še posebej žgane. V tistih krajih so se kmetije, ki so se ukvarjale s turizmom, razvijale v tako imenovane kmečke turizme. Vojaki so zahajali tja iz patruljne steze in se opijali do onemoglosti. V pijanosti človek naredi marsikaj, še posebej mlad, nemotiviran vojak – tudi to, da si požene kroglo v glavo. V letih 89 in 90 je obstajal načrt J(L)A (nastal je v političnih glavah v Beogradu), da se mejni pas razširi iz 100 na 1000 metrov, kot je bilo to v času takoj po drugi svetovni vojni. Kar bi pomenilo, da bi predstavniki oblasti (beri: J(L)A) ponovno dobili večji in širši vpogled na dogodke ob državni meji. Vsakdo, ki pozna življenje v mejnem pasu, ve, kdo vse je lahko prišel vanj: ribiči, lovci in kmetje, ki so imeli tam travnike in njive. Že prej so se pojavljali neživljenjski problemi in ljudje so se selili iz tega pasu drugam. To je veljalo za ves obmejni pas od Mure pa do morja. Vasi tam na meji so bile povsod prazne. Še sedaj v tem času so prazne, saj so ti kraji še vedno zapostavljeni in zavrženi tudi od Boga, od vsega razumnega.
Kot sem že omenil, so na slovensko-italijanski meji vasi Malno (Mlin), Kuščarji, Pušno, Srednje, Kambreško, Hoste, Livek, Livške Ravne napol prazne; veliko jih celo ni več. Služboval sem tudi na Gorenjskem v Radovljici, tam pa ni bilo takšnih problemov. Tam poteka državna meja večinoma po gorah. Ko sem se pogovarjal z ljudmi, ki živijo v obmejnem pasu, kjer so stražnice, sem šele dojel, kakšne probleme imajo.
»Kaj pomeni obmejni pas za ljudi, ki tam živijo?« bi kdo vprašal. Pomeni popolno razčlovečenje, odvzem vsega, kar je še podobno ljudskemu. Oseba, ki živi v mejnem pasu, je popolnoma odrezana od sveta; s svetom jo povezujeta le radio in televizija, zdaj imajo že tudi telefone, to pa je tudi vse. Imajo tudi internet in mislim, da jim je edini v tolažbo, saj jih drugi, ki so zadolženi za razvoj krajine, ne obravnavajo enakopravno s tistimi v dolini, ki pa večkrat sploh ne vedo, kje je meja. Če si takrat v tistih časih hotel k tem ljudem na meji na obisk, si moral, pa čeprav si bil njihov rojeni brat, prositi občinske organe za notranje zadeve, da so ti izdali dovoljenje za gibanje v mejnem pasu. Če pa si bil toliko domač, da si imel pravi pedigre (beri: če si lahko ponudil kaj v zamenjavo), si lahko prosil tudi postajo milice ali osebno poveljnika stražnice. Na stražnicah je poleg krute realnosti prihajalo tudi do komičnih primerov. Enega sem že omenil, to pa je drugi izmed stotih primerov.
Bilo je leta 1980 na Brezovcu. Pri kmetu Novaku, po domače pri Oderniku, so imeli koline. Prašič je že bil razdeljen na pol in veselje je bilo na višku, ko je moral mesar na stražnico. Ponj je namreč prišla patrola graničarjev. Končalo se je z urgenco postaje milice, potem se je mesar lahko vrnil na kmetijo, vendar tam ni smel ostati dlje kot do teme. In nihče mu ni mogel garantirati, da ga potem ne bodo vojaki spet prijeli, saj so bili po zakonu to dolžni narediti.
In še en primer, ki se je zgodil pri mejnem kamnu stodvajset, sekcija trinajst. Tam sta se na meddržavni poti sončila avstrijska financa. Po patrolni stezi, ki je potekala tam od samega nastanka Jugoslavije in so vojaki dobro poznali pravila, je prišla patrola, omenjena financa vklenila in ju odvedla. Ko je poveljnik zagledal finance, so ju morali vojaki takoj razvezati, saj je njihovo hrabro dejanje pomenilo meddržavni incident.
Spomnim se še enega tragikomičnega primera. Bilo je na turizmu na kmetih, pri kmetu Ferdu Črešniku (vojaki so ga klicali Natlija, ker niso znali izgovoriti imena Nantl, kot so ga klicali domačini). Bila je poroka, možila se je sosedova hči. Desetar, ki je prišel ta dan v kontrolo, se je že prej večkrat dobil z nevesto in si jo je zato kar nekako lastil, kar pa njej sploh ni bilo znano. Za »intermezzo«: po naši meji je bilo vse polno malih graničarjev, ki pa so zdaj že veliki - ljubezen ne pozna meja. Natlija pa je kot stari maček opazil, da bo nekaj narobe in je vojake povabil v drug prostor. Medtem so svatje odšli drugam in to nižje po cesti k Ižeku po domače, pišejo se Waltl. Vojska, graničarska patrola, je še naprej pila v sosednji sobi, ko je na vsem lepem prišel desetar, vodja patrulje, h gospodarju in ga vprašal: »Gdje su gosti, gdje su svatovi?« Začel je kričati, popolnoma se mu je utrgalo, nato pa se je s spremljevalci, z vso patruljo, spustil k Ižeku. Pred hišo Valtovih je desetar začel klicati nevesto, naj pride ven, ona pa ga seveda ni hotela ubogati; pa tudi drugi so ji verjetno to odsvetovali, saj so ocenili situacijo zunaj. Prišla pa je poročna priča in začela miriti desetarja, češ, da jih v hišo ne morejo povabiti, ker je premalo prostora. Desetar pa si ni dal ničesar dopovedati, ampak je grozil: »Če ne pride nevesta ven, preden preštejem do tri, bo sranje!« Ker ni prišla, je zavpil: »Gotovs! Pali!« v pozor, streljaj. Vojaki, ki so komaj čakali na ta ukaz, so začeli streljati v lipo zraven hiše. Kakšnih 500 nabojev so takrat spustili v drevo. Lahko si predstavljate, kako so se počutili svatje v hiši. Vse je bilo podobno svatbi tam nekje, kjer se na porokah veliko strelja.
Omenil sem že, da je pogosto prihajalo do zapletov z lovci, ki so hodili na lov v mejni pas. Za njih je javljanje na karavlo predstavljalo poseben problem, saj se je na lov srnjaka hodilo, ko je bila še noč. Lovec bi se po vseh pravilih moral najprej javiti na stražnico, potem pa je lahko šel nazaj na mesto predvidenega odstrela divjadi. Mislim, da srnjak ni toliko nor, da bi ga še čakal. Če pa je lovec ustrelil in se pred tem ni javil (da je slučajno pozabil ali pa se namerno ni hotel javiti), je ponj prišla vojaška patrulja in ga odpeljala.
Spomnim se zapleta s poveljnikom TO iz Radelj, majorjem Zdravkom Vilerjem. Na karavli Bistriški jarek, mejni odsek Dravograd, so ga dobro poznali, še posebej dobro ga je poznal poveljnik te stražnice, zast. Gajo Dapčević, Črnogorec. Vsako leto je na dan graničarjev, petnajstega avgusta, šel k njim na obisk in bilo je rajanje, kot se spodobi. Ko pa so majorja TO dobili v mejnem pasu brez dokumentov, saj jih je pustil v avtu, so ga zvezali, oklenili in »reveža« peljali mimo avta na stražnico, ne da bi mu dovolili pogledati vanj, da bi jim pokazal zahtevano dovoljenje. Po opravljenem razgovoru so ga le izpustili, moral pa je pešačiti šest kilometrov nazaj do svojega avta.
Pa še ene zgodbe se spomnim: kmet iz Mlak je nižje v vas gnal kravo k biku. Dogodek se je odvijal na rajonu karavle Muta. Prišla je patrulja: »Stop, kam greste? Imate dokumente za gibanje v mejnem pasu?« Tako so ga zasliševali. Ko jim je povedal, da jih nima, so mu ukazali, naj spusti kravo, ga zvezali in preiskali, nato pa odpeljali na stražnico. Siroto kravo, ki je bila potrebna bika, pa so pustili kar tam sredi ceste. Takšnih in podobnih primerov je bilo še nešteto. Mislim, da sedaj ljudje živijo v miru in spokoju in se jim ni treba več bati, da jih bo ta ali oni prijel v mejnem pasu (ki ga več ni), zato ker je bil pri nekomu na obisku. Ljudje, ki še živijo na meji, so ogromno pretrpeli zaradi enega ali drugega in mislim, da je že zdavnaj čas, da se jim bolj intenzivno pomaga, saj so to večinoma demografsko ogrožena področja. Kaznovani so bili v prejšnjem sistemu, ne kaznujmo jih še danes, čeprav stari pregovor pravi: »Bog ustvari človeka. preden ga kaznuje.«
Mnogo zgodb o Korošcih, o njihovem trdem življenju, ponosu ter neuklonljivem duhu je napisal naš pisatelj Prežihov Voranc in verjemite, da še kako držijo. Med njimi sem živel polnih šest let in vedite, da mi je bilo lepo in se z mislimi večkrat vračam na tiste kraje in ljudi. Tam, v tistih hribih, na meji med Avstrijo in Slovenijo, sem pustil dobre prijatelje in prijateljstvo se nikoli ne pozabi. Še posebej, če je bilo rojeno v medsebojnem spoštovanju in sodelovanju.
Korošci, živeči v hribih med Radljami in Dravogradom, so izpostavljeni še posebnim naporom in problemom. Do nedavnega niso imeli telefonske povezave s svetom, ceste so take, da se Bog usmili, če se jih že drugi nočejo. Na Brezovcu je bila še pred letom dni osnovna šola, pa čeprav jih je zadnje leto hodilo v šolo nekaj več kot šest – šola pa je le bila. Spomnim se, kakšne borbe je vodil Štefan, pa Alojz in drugi, ko je radeljsko šolsko vodstvo sklenilo, da bo šoloobvezne otroke vozilo s kombijem dol v Radlje (Marenberk - staro krajevno ime). In zmagali so. Se pravi, borbo so dobili Brezovčani (Trije kraljčani, po starem krajevnem imenu), saj so se zavedali, kaj bi pomenilo, če bi najmlajši tako zgodaj začeli odhajati v dolino. V tistih časih so že obstajali kmetijski pospeševalci in tudi v tistih krajih so jih poznali. Pa samo poznali, kajti prihajali so samo k tistim, ki so že nekaj imeli in so lahko tudi nekaj dali. Spomnim se svojega dobrega prijatelja Lojza Valtla, Študekerja po domače, ki mi je pravil, kako je brez uspeha vabil pospeševalca k sebi. Šlo je za spremembe zemljišča, pa ni bilo nič. Vsakič se je pospeševalec izgovoril, da nima časa in da pride kdaj drugič.
Velike probleme s pospeševalci je imel tudi Jože Kilič, Erner po domače. Bika, ki je že komaj dihal od debelosti, niso in niso hoteli odpeljati in šele po mojem posredovanju so se ga usmilili. Še veliko takšnih primerov bi lahko naštel, vendar bi še kdo pomislil, da so se mi pospeševalci kaj zamerili.
Zgodba…primer, ki ga bom opisal, v tistih krajih ne predstavlja nič nenavadnega; vsakdanja stvar, bi dejal človek, ki pozna krute zakone narave in življenje hribovcev. Po večurnem patruljiranju po meji sem se z veseljem odzval pozivu, naj pridem v hišo na kozarec »mašta«, jabolčnika. Prijetno je bilo sedeti za krušno pečjo. Kar naenkrat pa je zunaj – zdelo se je, kot da je v hlevu – nekaj močno zabobnelo (jaz sem takoj profesionalno pomislil, da so morda ustaši vdrli preko meje) in že je vstopil oziroma bolje rečeno se je privlekel v hišo gospodarjev bratranec Pepi, ki so ga vojaki klicali Stara kost. Pepi je bil pri hiši zadolžen za dela v hlevu in še za kaj malega, kot je priprava drv za zimo itd. Gospodar je pogledal prišleka in ga vprašal: »Za božjo voljo, kaj je tako zraštalo? Kaj si pri Bogu napravil?« Stara kost se je ves obupan, videlo se je, da je tudi poškodovan, sesedel na »kolen kišto« in dejal: »Po raštu sem hodil, pa se mi je dila spodmaknila in sem padel v trahter za seno.« (»Trahter« je prostor v hlevu, kjer se zbira seno, ki ga vržemo z vrha hleva za krmljenje živine.) Gospodinja Mica, ki je vse skupaj od »šparheta« opazovala, je dvignila roke proti stropu in zavpila: »Ljubi Jezus, te pa si sigurno prestrašil teleta, ubogega revčka?« Malo za Pepčkom pa je v sobo vpadla Ančka, gospodarjeva hči, in zavpila: »Ača, pridite gledat, kak teleta zacukavle, ko da je videl samega Luciferja!« Gospodar se je po kratkem premisleku modro odločil in poklical veterinarja (očeta od teleta), da teletu pomaga, da ga pregleda in mu nudi zdravniško pomoč. V kuhinji sva ostala sama s Staro kostjo, saj so ostali domači imeli polne roke dela okoli prestrašenega in pomoči potrebnega teleta. V sili se človeka spozna. Človek si lahko pomaga sam, žival si ne more. Pa naj še kdo reče, da Slovenci nimamo radi živali.
Primer sem karikiral. Vzel sem ga iz sveta, ki je v tistih krajih tako življenjski, je pa izmišljen.
Na vrh Go down
Kemo Specijalac
GENERAL POTPUKOVNIK u rezervnom sastavu
GENERAL POTPUKOVNIK u rezervnom sastavu
avatar

Orden za vojne zasluge sa srebrnim mačevima Orden za VZ
Broj komentara : 1141
REPUTACIJA : 530
Član od : 2012-03-03
M(j)esto Beograd

KomentarNaslov komentara: Re: Price komandira karaule, tekst preuzet sa drugog foruma   22.05.12 21:41

Ni mi dalo miru in po letu in pol sem se odpravil med ljudi na mejo. Najprej sem 1992. leta obiskal slovensko-italijansko mejo in verjemite mi, da mi je kar nekako odleglo, ko sem obiskal znane mi kraje in ljudi. Iz pogovora se je čutilo, da so osamljeni in da se jim niti ni tako slabo godilo – vsaj nekaterim – ko so graničarji J(L)A še patruljirali skozi njihove vasi.
Še posebej sem bil vesel srečanja z vaščanom Srednjega, Dorom, ki mi je marsikaj povedal o času, ko sem odšel iz njihovih krajev na mejo, na drugo stran Slovenije. Še dolgo bi obujala spomine, da me ni preganjal čas, naš večni preganjalec. Ustavil sem se še v Ročinju v gostilni in pomislite, koga sem videl za šankom: mojega dobrega prijatelja, bivšega komandirja policijske postaje v Desklah gospoda Volharja. Povedal mi je, da je objekt prevzel po pogodbi od Zimeca in da mu je stokrat boljše kot prej v uniformi. Verjamem mu in ostal bi pri njem na večerji, če ne bi dobil nekih gostov iz Italije in ni imel več časa zame. Še tisto leto sem obiskal kraj nad Muto, Brezovec, kjer sem prebil celih šest let. S tamkajšnjimi krajani sem se dobro razumel in veliko smo pomagali drug drugemu. Vojaki so radi šli pomagat bližnjim kmetom, saj je to bil eden od načinov, da so prišli malo med ljudi in da so okusili civilno hrano. Domačini tam okoli slavijo kot dobri kulinariki. Posebej dober je domači rženi kruh (zaradi njega sem bil pripravljen komu kaj storiti), povojeno meso in pa seveda »mašt«, jabolčnik.
V tem kraju je bila tudi osnovna šola in, kot sem že omenil, smo z njo dobro sodelovali. Tako dobro, da so zlobni jeziki že kar nesramno ogovarjali. »Odpustite jim, saj ne vedo kaj delajo, ljudje imajo grde jezike in še gobce vmes!« Vojaki mejne stražnice Brezovnik so pod poveljstvom takratnega poveljnika stražnice podporočnika Marjana Vidmajerja, doma iz Slov. Bistrice, pomagali osnovni šoli, da je dobila pitno vodo. In še in še bi lahko našteval. V glavnem, dalo se je živeti v skupnosti, če so bili oboji za to. Dobro se spominjam zime 1986. leta. Bil je visok sneg in jaz sem bil na letnem dopustu. S stražnico sem kontaktiral samo po telefonu, na mejo nisem pošiljal nobenih organov, saj je bilo zaradi visokega snega premikanje na meji izključeno. Nekega jutra me je po telefonu poklical moj namestnik in mi povedal, da je po več urah hoje oziroma gazenja po snegu v stražnico prišel sin kmeta Lesjaka, ki je od karavle oddaljen šest kilometrov in da prosi, če bi lahko vojaki graničarji prenesli na nosilih njegovega težko bolnega očeta do mejnega prehoda Radelpas, kjer čaka rešilec. Po odobritvi poveljnika mejnega odseka v Mariboru, podpolkovnika Cverlina, sem dal namestniku dovoljenje ter navodila in akcija je stekla. Kar nekaj ur je preteklo, preden so vojaki z nosili prišli do kmetije »Kozlič« po domače. Do mejnega prehoda Radelpas se je kolona vojakov gospodarjem Edijem na nosilih prebijala okoli šest ur. Po pripovedovanju vojakov in Edija je bil preboj do prehoda podoben »Igmanskemu maršu«; zelo težko je bilo, vendar so uspeli in s tem dejanjem zagotovo rešili še eno življenje. Zakaj »še eno« bom poskušal razložiti. Kot sem že omenil, je bilo sodelovanje med osnovno šolo in stražnico na nivoju. Vendar sem zaradi specifičnosti moje službe moral enkrat ponoči, drugič podnevi v kontrolo svojim organom na meji in tako nisem mogel voziti s seboj na Brezovec učiteljice Darinke iz Mute. Šola in stražnica J(L)A sta bili zelo blizu druga drugi; bili smo takorekoč najbližji sosedje. Zato si je učiteljica Darinka nabavila svoje vozilo in se sama vozila v službo. Darinka je bile že visoko noseča in je bila kar korajžna, saj so bile razmere tisto zimo izredno težke in je bilo njeno prihajanje iz doline v šolo mogoče primerjati že z herojskim delom. Nekega jutra je zapadlo kar precej novega snega in komaj sem se prebil iz Radelj do prehoda. Poti naprej pa si, ne da bi poklical patruljo iz stražnice, nisem upal niti zamisliti. Policist Franc na prehodu je malo posmehljivo pripomnil: »Učiteljica jo je kar sama mahnila proti Brezovcu, ti pa brez vojske še scat ne greš.« Po prihodu vojakov sem se po krajšem premisleku odločil, da se peljem z avtom, saj sem imel štiri pomožne »motorje«, vojake. Premikali smo se po polžje, vendar je šlo. Vsakih nekaj metrov smo stali, vojaki so ponovno porinili in »tank«, naš fičko, je krenil. Dva vojaka sta ves čas tekla pred avtom, eden levo, drugi desno in tako delala gaz. V bližini »Rusovega« - tako se imenuje zapuščena kmetija, dvajset metrov oddaljena od mejne črte, katere lastnik je bil Rus, ujetnik iz prve svetovne vojne, ki je ostal v tistih krajih – je ob cesti v snegu ležalo nekaj temnega in eden od vojakov je rekel: »Poručniče, evo lisice!« ter pokazal z roko. Ob cesti je ležala Darinka in vojaka, ki sta tekla pred avtom, sta že bila pri njej. Ko sem stopil k njej tudi jaz, sem najprej pomislil na najhujše. Vendar je bila pri zavesti, čeprav močno izmučena in prestrašena, saj je morda mislila, da je prišel njen konec v tej samoti. Pomagali smo ji v moje vozilo in jo ob pomoči vojakov odpeljali do šole. Pa tudi sosed Breznik je že prišel s plugom na traktorju. Skoraj bi bil prepozen, čeprav v preteklosti z njim ni bilo večjih težav in smo se dobro razumeli, če odmislim manjše probleme, za katere pa smo bili krivi oboji. Po prihodu na stražnico sem po telefonu poklical reševalno postajo v Radljah in kmalu za tem so prišli po nosečo bolnico.
Nikoli nisem pričakoval medalj za zasluge ali kaj podobnega, tudi vojaki J(L)A takrat verjetno niso, vendar mi je veliko pomenilo, če mi je kdo podal roko in se mi nasmehnil; vedel sem, da misli dobro.
Na prireditvi »Zeleni plan« na Muti sem ob pijači slišal, da so vojaki stražnice Brezovec videli učiteljico iz osnovne šole na Brezovcu, kako se po snegu prebija proti šoli. Tudi to je nekaj pomenilo - vedeli so, da smo in da nismo osamljeni….
Na vrh Go down
 
Price komandira karaule, tekst preuzet sa drugog foruma
Na vrh 
Stranica 1/1
 Similar topics
-
» ULCINJ I KARAULE
» Karaule JNA - Slovenija
» Karaule u HR
» SVE KARAULE BIVSE SFRJ
» Karaule JNA Vojvodina

Permissions in this forum:Ne možete odgovoriti na teme ili komentare u ovom forumu
FORUM BIVŠIH PRIPADNIKA NEKADAŠNJE JNA :: CIVILNA PLATFORMA :: BABILON-
Idi na: